Oblikovanje galerijskih umetniških skulptur najprej poudarja umetniški izraz in ideološko konotacijo. Oblikovalci morajo določiti celotno obliko glede na temo dela in izraziti svoje ustvarjalne zamisli skozi like, abstraktne oblike, naravne elemente ali simbolne simbole. Skulpture ne bi smele imeti le vizualne lepote, temveč tudi omogočiti občinstvu, da se povezuje in razmišlja med procesom gledanja, s čimer odraža edinstveno umetniško vrednost dela.
Pri stilskem oblikovanju je treba pozornost nameniti proporcem, prostorskim razmerjem in vizualnemu ritmu. Kiparstvo se od grafike razlikuje po tem, da ga je mogoče gledati iz več zornih kotov, zato je treba pri oblikovanju upoštevati celovitost in-tridimenzionalni učinek dela. Z velikostjo telesa, spremembami linij, razmerjem med virtualnim in realnim ter obdelavo površinske teksture je mogoče oblikovati različne vizualne izkušnje, zaradi katerih je delo v svetlobi razstavnega prostora videti večplastno.
Pomemben del koncepta oblikovanja so tudi materiali. Različni materiali, kot so bron, kamen, les, steklo, smola in kovina, imajo svoje barve, teksture in značilnosti obdelave. Oblikovalci lahko izberejo ustrezne materiale glede na temo. Na primer, bron lahko izrazi občutek debeline in zgodovine, steklo je prozorno in lahko, nerjaveče jeklo pa lahko lažje izrazi občutek modernosti. Materiali nimajo samo modelne funkcije, ampak lahko sodelujejo tudi pri izražanju pomena dela.
Galerijski umetniški kipi morajo upoštevati tudi odnos med delom in razstavnim prostorom. Velikost, postavitev, razdalja gledanja in smer osvetlitve skulpture bodo vplivali na gledalčevo vizualno izkušnjo. Odlična zasnova se ne osredotoča le na samo skulpturo, ampak tudi povezuje delo z okoliškim prostorom, kar občinstvu omogoča doživetje različnih vizualnih sprememb med hojo in gledanjem. S celovito uporabo likovnih konceptov, oblik, materialov in prostora skulpture tvorijo umetnine s samosvojo slogovno in okrasno vrednostjo.
